Kdor se preda, ne more zmagati
mag. Klemen
Žumer, ekonomist in svetovalec pri ELS-ED v Evropskem parlamentu
Povabljen sem
bil, da napišem nekaj misli o tem, kaj išče moderni evropski človek, kaj iščem
sam. Včasih se v teku mojega dne, med tiskovno konferenco in še enim od
neštetih vprašanj iz naše mednarodne ekipe za skupine obiskovalcev v Evropskem
parlamentu, med telefonskim klicem iz Argentine in sporočilom mame, ki živi v
Kanadi, za hip ustavim. In če takrat ne pogledam na uro in preslišim zvonjenje telefona,
si morda vzamem malo časa zase. Le takrat imam - moderen evropski človek -
možnost, da pomislim.
Eno od osnovnih,
tudi mojih vprašanj, je razumeti za kaj sem poklican. Za kaj vsi ti sestanki,
srečanja, pogovori, kaj želim s tem doseči? Po čem hrepenim?
Kaj iščem?
Če povzamem z
eno besedo je to najprej resnica.
Razumeti resnico pomeni zame poznati odgovore na vprašanja kot so kaj je smisel
življenja, od kod sem in kam grem, kaj je prav in kaj narobe, kaj je dobro in
kaj slabo, in ali Bog obstaja. To so ena najbolj temeljnih človekovih vprašanj,
ki pa si jih danes skoraj nimamo več časa zastavljati.
Pravzaprav je
laže ne zastavljati si jih. Lažje je hitro odgovoriti še na kak email ali
pogledati še kakšen film. Včasih tudi pri delu v Evropskem parlamentu vidim, da
imamo toliko informacij, pa tako malo res vemo. Toliko imamo tehnologije pa
tako malo časa zase in za druge, toliko se dogaja, pa tako malokrat se spomnimo
kaj je bilo včeraj posebnega. Družba hiti in mi z njo. »Kariera, Koka Kola in Kompjuter«
se pošali eden od naših evropskih poslancev, g. Peterle, »to je vse kar danes
mlade sploh še zanima.« Kakšen Bog, lepo vas prosim, saj ni časa, da bi
razmišljali o njem!
Druga stvar po
kateri hrepenim, moderni evropski človek, je mir. Osebni mir je osnova sreče. Šele v miru lahko slišimo ptice,
lahko prisluhnemo samemu sebi in drugemu, šele v miru lahko oblikujemo dobre
ideje. Kje lahko odkrijem resnico o Bogu, če ne prav v samoti, ko sem sproščen
in iskren s samim seboj?
Današnja družba
pa ne razume najbolje pomena samote, in tišina sama je pogosto neprijetna in
moteča. Tako smo se že navadili na hrup. Med delom v Evropskem parlamentu ni
lahko najti trenutka miru, pravzaprav se je treba zanj zavestno odločiti in se
nekam odpraviti, morda v knjižnico, v park izven mesta ali v cerkev. To pa spet
zahteva določen napor.
Še eno se mi zdi
v mojem vsakdanjem življenju in delu zelo pomembno in to je jasnost. Kako pomembno je jasno vedeti
ali me ima dekle rado, ali se na nekoga lahko zanesem ali ne, ali bo moje
dejanje rešilo ali poslabšalo problem. Lahko se hecamo in igramo, ampak meja
mora biti jasna.
V današnji
družbi pa je vse bolj prisoten nejasen relativizem, ki nikoli ne zavzame nobene
strani v konfliktu mnenj in celo izpade kot edini res toleranten način
razmišljanja v družbi. Kot pravi Benedikt XVI želi relativizem diktatorsko
prevzeti kontrolo nad celotnim načinom razmišljanja in življenja med tem, ko
zanj ni nič zagotovo…, ki spodbuja sebično merjenje vsega po samemu sebi in
glede na lastne želje, hkrati pa jasnost in odločnost hitro označi za moteč
ekstremizem. Vidnih in hitro prepoznavnih jasnih referenc je za modernega
človeka malo, iskanje pa spet zahteva vsaj malo truda.
Vrednote Evrope
Evropa je danes
še vedno močno zaznamovana z vrednotami krščanstva in večina Evropejcev še
vedno odraža splošno krščansko videnje osebe. Toda s tem, ko se to videnje
oddaljuje od svojih korenin se tudi izgublja. To, da krščanska načela postajajo
nepomembna v javnem življenju, nas vodi v kritično disonanco med našimi
tehnološkimi zmožnostmi in našo moralno odgovornostjo. Zato debata o identiteti
Evrope in naših civilizacijskih koreninah niso samo pritožbe nekih nostalgikov
ampak velika odgovornost za moderno evropsko družbo.[1]
Posledice
neprisotnosti krščanskih vrednot v današnji družbi se v Evropskem parlamentu da
opaziti. Milijon podpisov za referenco Boga v preambuli predlagane Evropske
ustavne pogodbe je ostalo neopaženih, EU spodbuja in financira raziskave na
človeških zarodkih, potekajo debate o pan-evropski legalizaciji evtanazije in
na nekaterih sestankih se premeteno diskriminira krščanske vrednote pod
pretvezo odprtosti in povezovalnosti. Kristjani smo večkrat plahi ali pa iz
ponižne strpnosti do drugače mislečih nastavimo še drugo lice. Prostor brez
vrednot je cilj neke druge ideologije in v praznino, ki jo pustimo se hitro
naseli bolj liberalna zakonodaja.
Pogosto nam tako
osamljenim, zmedenim in oslabljenim kristjanom preostane le, da se borimo za
manj slabo od slabih stvari, pa še tukaj politične igre prav ne razumemo in
tako se nam, kot na primer lani v primeru financiranja raziskav na izvornih
celicah, zgodi da prevlada najslabše.
Priložnost in odgovornost
Slovenski
kristjani pa v Evropi nismo sami in imamo skupen problem. Velikokrat naše
vrednote prezirajo in nas porivajo proč. Prevečkrat nastane celo neprijeten
občutek, da moramo svoje vrednote nenehoma utemeljevati ali se zaradi svojega
prepričanja celo opravičevati. V družbi sedanjega časa manjkata neka osnovna pravičnost in spoštovanje. Res je,
da tudi kristjani sami včasih ne znamo pravilno artikulirati svojih vrednot,
saj to zahteva več energije kot relativizem ali nihilizem. Ampak saj vemo, da
se ni lahko boriti za resnico, za mir in za jasnost. Posebej ne v družbi, ki k
tem vrednotam ne stremi. Je pa zato še toliko bolj pomembno.
Dogajanje v
Evropi vpliva tudi na Slovenijo, saj se od 2004, formalno tudi v Bruslju,
oblikujejo naše vrednote. Hkrati pa EU pomeni veliko priložnost in odgovornost,
da smo lahko tudi slovenski kristjani tisti, ki sooblikujemo in vplivamo na
razvoj naše evropske družbe z več kot 450 milijonov ljudi.
Kot je napisal
Otto von Habsburg: »Tisti, ki se predajo ne morejo zmagati. In tisti, ki bežijo
pred politično borbo se ne morejo pritoževati, če druge sile prevladajo.«
Dolžnost in odgovornost vseh kristjanov kjerkoli v Evropi je da se postavimo za
svoje vrednote, četudi – tako kot mnogokrat v zgodovini – to ni lahko. Se pa da
- z ljubeznijo, pa tudi z odločnostjo. Boj in ljubezen, oboje je pomembno.
Odgovornost za evropsko – in s tem slovensko in svetovno – prihodnost je tudi v
naših rokah.