Kdaj bo
naslednji?
Objavljeno v tedniku Svobodna Slovenija 11. septembra 2008 (Leto LXVII, št.
37).
Ponedeljek 18. avgusta. Praznik je, torej se je marsikdo zagotovo spraševal
zakaj neki si je budilko nastavil. Služba? Kje neki, Mladinski izlet v Escobar!
Hitro si spravil stvari v torbo, hitro si se oblekla, hitro smo nekaj vase
zmetali in že smo bili na poti v San Justo. Ob pol osmih smo se začeli zbirati
pred Našim Domom, pozdravili smo prijatelje, drug čez drugega govorili in
seveda preverjali če smo vsi zbrani.
Počasi smo se kobacali na avtobuse ter se udobno namestili. Torbe vrzi kar
na ta kup, kitare spravi na tisti sedež, bunde pa kar čez kolega vrzi. Še nekaj
časa smo čakali, dokler se ni slišal znani zvok motorja. Končno! Vrata se zaprejo
in že smo se peljali.
Vožnja je bila kratka saj smo se med vožnjo pogovarjali, poslušali glasbo,
dremali ter metali izjave, ki jih nihče ni zapisal. Nenadoma zavijemo na
stransko pot. Ko se motor avtobusa končno umiri, pograbimo torbe in že se
pridružimo tistim ki so prišli z avti in so nas že čakali pred vhodom. Dan kot
tak je rahlo čuden. Zdaj sonce sije, zdaj veter piha, zdaj si v kratki majci, v
naslednjem trenutku pa že pulover nase vlečeš. Posledica tega pa je, da so
nekateri popolnoma mirni stali v kratkih hlačah, medtem ko so drugi zagrizeno
premišljevali, zakaj niso prinesli še kaksen puloverček in poslušali glas v
glavi, ki je pravil »zakaj nisem mame poslušal«. Drug za drugim gremo notri in
gremo na drugo stran igrišč, kjer so so stale mize ter žar, ampak v tem hipu
smo si vsi želeli samo piškotov ter mate, torej žar ni bil ravno glavna skrb. Piškoti
romajo iz rok v roke, eni iščejo žogo medtem ko se drugi grejo malo sprehajat.
Kmalu vidiš kako nekateri sedijo po skupinah po tleh, spet drugi igrajo
odbojko in fante ki igrajo nogomet. Vse je mirno (Pejd po žogo! Kam si jo
vrgel?!) in spokojno (Neee! Pa to ni res! Spet si žogo ven vrgel!). Vse dokler
ne zmaga lakota. Vsi se odpravljamo k žaru, kjer so nas že čakali organizatorji
s patis. Vsi lepo zbrani zmolimo in sežemo po hrani. Nekaj časa je vse tiho saj
vsi meljemo in samo uživamo ob prijetnem dnevu. Vendar ne za dolgo. Vsi se
pogovarjamo, smejimo. Kmalu se spet spravimo na igrišča, medtem ko drugi
izkoristijo čas za počitek ter sedijo na tleh s kitarami v rokah. Se gremo kakšno
igro? Jaaaa! In se gremo lovit po igrišču. Sila zabavno, saj nas cel kup ki
skačemo sem ter tja, drug čez drugega padamo po tleh, enostavno norišnica. Ampak
kaj ko smo morali oditi domov. Tako se skupaj zberemo, aplavz za organizatorje
ki so se res potrudili, še zadnja slika in že smo pobirali stvari. Počasi gremo
na avtobuse, tam se poslovimo od vseh, spet se namestimo na sedežih ter gremo
domov. Nebo se počasi temni, še en dan je mimo. Ampak ne kakršnikoli dan. Ta
dan zagotovo ne gre v pozabo, ostane v spominu. Mi zadovoljni sedimo na
avtobusu in prvo kar se sliši je : »Hej, lepo smo se imeli! Kdaj bo naslednji
izlet?«
Klara Marinič
Na izletu nas je bilo 86 mladih iz vseh domov iz Buenos Airesa, poleg 3 prijateljev iz Celovca.