Dragi obiskovalci naše spletne strani:
Z naslednjimi odstavki bi vam radi na kratko podali zgodovinski opis usode naših staršev in starih staršev, o kateri tudi mi mladi, ki smo druga in tretja generacija, pričamo.
Zvestoba svobodi, resnici in pravici:
Aprila leta 1941 so malo, lepo slovensko zemljo in slovenski narod razkosali in razdelili med seboj trije okupatorji: nemški nacisti, laški fašisti in Madžari. Bil je to mesarski posel, ki je na slovenskem narodnem telesu odprl težke rane.
Toda to je bil šele začetek. Okupatorji so kmalu pokazali, da hočejo zaradi svojih imperialističnih teženj slovenski narod tudi uničiti, ce ne bo klonil. Prvi so začeli nacisti: množično izseljevanje, prepoved slovenskega jezika, šol, verskih obredov, zapori, streljanja, koncentracijska taborišča, požiganje celih naselij. Italijanski okupator je najprej kazal, da obsoja nacistično početje, toda ni minilo leto dni, pa je že sam tekmoval z njim in to z istimi sredstvi in istim nasiljem v borbi slovenskemu narodu. Madžarski okupator je tudi doprinesel svoje.
Z genialno kriminalno lokavostjo pa so se pridružili fašistično-nacistični fronti uničevalcev slovenskega naroda slovenski komunisti. Za nas je to razumljivo, ker vemo, da nobena komunistična stranka na svetu ne dela za korist naroda, kateremu pripada, ampak je le slepo orodje moskovske centrale, ki hoče vsem narodom vsiliti diktaturo komunističnih strank in tako preko njih boljševiški imperializem. Vsak komunist mora biti po naročilu iz Moskve pri zasledovanju tega cilja pripravljen uničevati lastni narod in umoriti tudi lastno mater; če to zahteva interes njegove stranke kot izvrševalke navodil iz moskovske boljševiške centrale.
Tako je bilo tudi v Sloveniji. Še po zlomu Jugoslavije, vse do 22. junija 1941 so se slovenski komunisti navduševali za Hitlerja in z odobravanjem sprejemali tiranske odredbe nacističnih gauleiterjev proti Slovencem. Stalin in Hitler sta bila po izjavah slovenskih komunistov edina sposobna urediti Evropo in ves svet.
Po nemško-sovjetskem spopadu pa so slovenski komunisti prejeli iz Moskve nalog, da izrabijo izredne okupacijske razmere, zanetijo na Slovenskem državljansko vojno ter pripravijo pot do oblasti komunistični stranki. Priznati je treba, da je bila to težka in v normalnih razmerah neizvedljiva naloga, če upoštevamo, da v Sloveniji ni bilo niti 3% komunistov. Toda komunisti so izrabili dejstvo okupacije in vojne razmere ter enostavno vse Slovence, ki niso hoteli poslušati diktatorskih navodil iz Moskve, proglasili za fašiste in izdajalce. Pod krinko, da se borijo proti fašizmu in izdajalcem, so začeli pobijati Slovence in uničevati slovenski narod.
Na drugi strani pa so okupatorji proglasili Slovence za komuniste in pod firmo borbe proti komunizmu so morili in pobijali Slovence in požigali slovenske domove. Obenem sta nemški in italijanski okupator podpirala komunistične partizane z orožjem in municijo.
V tej satanski igri slovenski narod na eni strani ni klonil pred nacističnim nasiljem. Dokazal je s tem svojo življensko silo. Z vsemi sredstvi pa se je na drugi strani uprl boljševizaciji Slovenije, obenem pa se kot predstraža zapadne Evrope upiral navalu boljševizma, ki je hotel preko slovenskega narodnega groba prodirati proti zapadu.
Danes(leta 1948) v Sloveniji ni laških fašistov in nemških nacistov. Je pa v Sloveniji vkljub temu še vedno najstrahotnejše nasilje, ki ga izvajajo komunisti. Laž in krivica pa sta vsakdanja hrana, s katero krmi režim še vedno zasužnjene Slovence. Laž in kleveta pa je blago, ki ga režim na debelo izvaža in razširja tudi med Slovenci Južne Amerike.
Naše delo zato ni končano. Dolžni smo, da nadaljujemo delo, započeto že leta 1941 v domovini, pa smo ga morali leta 1945 prekiniti v izgnanstvu.
Nam slovenskim beguncem je argentiska republika dobrohotno dala zavetje. Ni bil to le izraz socustvovanja do brezdomcev. Bilo je več! Argentina je zemlja svobode. Mi pa smo morali zapustiti svoje domove zaradi komunistične diktature. Argentina je redka država na svetu, ki je to razumela pravočasno in jasno in je zato v ideološkem motrenju sveta daleč naprej pred mnogimi drugimi državami.
Tem besedam, zapisanim pred več kot pol stoletja, bi dodali le, da je naloga o kateri je pisal Miloš Stare, zdaj sicer malo drugačna, a da še vedno obsega tako delo za slovensko narodno občestvo, kot hvaležno prizadevanje za blaginjo argentinskega ljudstva. Zato ostajajo gornje misli aktualne tudi za nas, ki smo člani novih generacij slovenske diaspore.